Tri zgodbe – ena težava. Neskončna borba in začaran krog

Kot je človek lahko dober ali slab, so prav takšne lahko tudi zgodbe. Naslednje vrstice se povezujejo v tri, za katere ste zagotovo že slišali, na koncu pa v eno samo: zgodbo o borbi med birokracijo in ljudmi.

Carol in Hany sta se spoznala že pred leti. Se zaljubila, poročila leta 2014. V sirskem mestu Hama sta bila polna življenja. Carol je bila učiteljica glasbe v osnovni šoli, njen mož pa je bil lastnik trgovine z oblačili. Imela sta vse… Do vojne. Oba sta vztrajala doma, dokler ni postalo prenevarno. Do takrat sta tudi že pričakovala otroka, zato sta se odločila zapustiti državo, ampak ne na tak način kot večina njunih sonarodnjakov.

Sirska družina

Družina Korba-Sulejman. (Foto: Kanal A)

Carol in Hany sta prodala vse, kar sta imela, in si uredila turistični vizum za Hrvaško. Prek vez in poznanstev, za uslugo sta plačala 20.000 evrov. Želela sta priti do Nemčije, kjer živi Carolin brat, vendar se je njuna pot končala nekaj držav prej. Pri nas. Na Hrvaško sta prispela avgusta 2015 in praktično takoj odšla v Slovenijo – ampak nezakonito. Za azil v Sloveniji sta zaprosila 22. avgusta istega leta, tri mesece pred rojstvom sina Adela. Po njegovem rojstvu sta zaprosila za azil tudi zanj.

Čeprav je trpela zaradi poporodne depresije, je bila Carol takrat prepričana, da je najhujše že za njo. "To bo, ja," je rekla ironično prvič, ko sva se srečali v Ljubljani, marca lani. S tem je mislila na dejstvo, da so vsi trije vmes postali ujetniki hladnih uradnikov, dolgih sodnih postopkov, predvsem pa čakanja ... Na koncu, zaman.

Notranje ministrstvu je njihove prošnje za azil zavrnilo. Po 19 mesecih pritožb je ta odločitev postala dokončna oziroma pravnomočna. Marca lani jo je Slovenija tudi uresničila: Carol, Hany in Adel so odšli na Hrvaško, tako kot – po uradnih podatkih notranjega ministrstva – še 11 drugih prebežnikov. Do novembra 2017 je bilo skupaj 35 migrantov predanih drugim državam, od tega največ – 16 – Nemčiji.

Leto prej, torej leta 2016, je bilo iz Slovenije deportiranih 58 ljudi: tudi to leto največ (20) v Nemčijo, sedem pa na Hrvaško.

Po pojasnilih ministrstva se vse te deportacije oziroma predaje, kot jih poimenujejo, zgodijo na podlagi dublinske uredbe, ki ureja kriterije in mehanizme za določanje odgovornosti države EU glede posamezne prošnje za azil. Med drugim ta uredba določa, da prošnjo obravnava prva država članica, v katero je prosilec vstopil (v EU).

So pa tudi določene izjeme: države imajo možnost uporabe diskrecijske klavzule, s katero lahko prošnjo za azil obravnavajo tudi same – ne glede na to, v katero drugo državo članico je prosilec vstopil. A slovenski uradniki te možnosti v tem primeru niso uporabili. Od leta 2014 do dneva pisanja te zgodbe je notranje ministrstvo omenjeno klavzulo uporabilo le trikrat, za skupaj devet ljudi: za šest leta 2014, za dva leta 2015 in za enega leta 2016.

Carol, Hany in Adel kakopak niso bili med njimi. Kljub dejstvu, da je denimo Hany imel zagotovljeno službo kuharja v eni od restavracij s hitro prehrano v Ljubljani, kar bi mladi družini prav tako pomagalo pri integraciji. Poleg tega je bil otrok rojen v Ljubljani, zdaj je otrok brez državljanstva. Vseeno je bilo na koncu odločeno, da je – ker sta Carol in Hany v Slovenijo vstopila nezakonito – druga država (v tem primeru Hrvaška) odgovorna za njihovo prihodnost.

'Od mene so zahtevali, da začnem ubijati'

EU ima v skladu z odločitvijo Evropskega sveta tudi relokacijski program, ki je namenjen relokaciji več kot 65.000 prosilcem za azil iz Grčije in Italije v druge države EU. Marca 2016 se je slovenska vlada odločila, da bo država sprejela 567 migrantov in beguncev iz teh dveh držav. Do oktobra 2017 je, glede na podatke notranjega ministrstva, sprejela 232 ljudi. Večina je družin, Samer pa je eden od tisti, ki je sam. V Slovenijo je prispel avgusta 2016, leto prej je zaradi vojne zapustil Sirijo, natančneje Damask. Želel je preprečiti svojo vpletenost v tej vojni, zato se je odločil oditi v tistem trenutku, ko so ga želeli prisiliti, da se pridruži vojski. Ko je prišel do Grčije, je pri sebi imel pičlih 20 evrov.

Samer Arkavi

Samer Arkavi (Foto: POP TV)

Samer se je, kot pravi, pridružil relokacijskemu programu zato, ker ni imel druge izbire. Po približno sedmih mesecih čakanja v Grčiji so ga preselili v Slovenijo. Zdaj je študent na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, posnel je tudi dokumentarni film z zgovornim naslovom: "Brez doma" (uradni naslov je angleški "Without home". Film opisuje perspektivo EU glede prebežniške krize, poskuša pa tudi pomagati lokalni skupnosti, da bi bolje razumela ozadja prebežnikov in njihove razloge, zakaj so zapustili svoje države.

Marsikdo bi zdaj pomislil, da je vsaj Samer med tistimi, ki v Sloveniji nimajo tako velikih težav, kot sta jih imela Carol in Hany. Saj je sem prišel zakonito in povrh vsega s strinjanjem vlade. "To bo, ja," mi je rekel v že poznanem tonu. Največja težava? Kje živeti.

"Ko bi vi vedeli, kako težko je dobiti stanovanje," je povedal, ravno preden je začel iskati sobo. Spet. "Ko jim poveš, da si begunec, izginejo vse možnosti za najem. Ljudje se bojijo, zato se raje umaknejo. Ne zanima jih, ali je to pravično ali ne. Ne zanima jih, da sem zapustil svojo domovino, ker so od mene zahtevali, da ubijam. Še vedno jim moram pojasnjevati, da sem človek. Kot vi."

Samer pozna Carol, Hanyja in Adela. Bil je v tisti skupini ljudi, ki je prišla protestirat na dan njihove deportacije. Na koncu dneva niti protestnikom ni uspelo. Medijski pritisk in pritisk ljudi na ulici je bil preslab, politikov pa ni bilo nikjer. Popolnoma nasprotno kot zdaj, manj kot pol leta pred parlamentarnimi volitvami, ko so politiki povsod, v vseh novicah, na vseh javnih dogodkih. Kar več kot očitno vpliva tudi na statuse določenih migrantov.

Eden takih primerov je zagotovo Ahmad. Ahmad je poročen oče petih otrok. Njegov (edini) sin je v Turčiji, ena od hčerk pa je v Nemčiji z možem, kjer ima status begunke. Ostale tri hčerke so (ostale) v Siriji, kot tudi žena.

Ahmad Šami

Ahmad Šami (Foto: POP TV)

Ahmad je februarja 2016 želel priti do hčerke v Nemčiji. A prišel je (le) do slovensko-avstrijske meje, skupaj z množico drugih beguncev in migrantov. Tam so ga zavrnili, zato je ostal v Sloveniji. Naučil se je slovensko, pomagal je pri integracijskih procesih svojih sonarodnjakov, strigel, bril … To, kar je znal, kar je počel tudi v Siriji. Spoznal je ljudi, s katerimi so postali prijatelji, med njimi so tudi predstavniki nevladnih organizacij in predvsem aktivisti. Eden od njih je Miha Blažič – N'Toko.

 

Blažičevemu vprašanju "Ali veste, zakaj je statistika deportacij tako nizka?" je sledil odgovor: "Ker večina ljudi tako ali tako odide prostovoljno – s pomočjo nezakonitih, tihotapskih omrežij."

"Si lahko predstavljate? Ti ljudje, ki niso obkroženi samo s fizično žico na meji, ampak predvsem z birokratsko živo, ne zmorejo več, ker ne morejo nič. Ne morejo začeti živeti, ne morejo delati … Medtem pa se ministrstvu niti ni treba vmešavati v tovrstne deportacije, saj pustijo tihotapcem, da to delo opravijo namesto njih." A obstajajo ljudje, kot je Ahmad – posamezniki, ki so trdno odločeni ostati.

V odgovoru na te izjave notranje ministrstvo navaja, da sta zakonita deportacija (oziroma, po njihovo, 'vračanje/odstranjevanje tujcev') in tihotapljenje dve popolnoma različni zadevi. Migrantje, ki jih obravnava država, namreč dobijo osnovno oskrbo, medtem ko tihotapci "operirajo v popolnoma drugi smeri in iz popolnoma drugih razlogov."

Slovenska policija je lani obravnavala 111 ljudi, ki so prevažali nezakonite prebežnike, še več primerov je bilo leto prej, in sicer 198. Storilci tega kaznivega dejanja so bili predvsem tuji državljani iz Srbije, s Hrvaške, iz Kosova, Albanije, Romunije, Afganistana.

Ko se vmeša politika

Tudi Ahmada bi, sredi lanskega novembra, morali izgnati oziroma vrniti na Hrvaško. Spoznala sva se prav na ta dan. Uradniki z notranjega ministrstva so se odločili, da njegovo prošnjo za azil mora obravnavati Hrvaška, iz istega razloga kot pri Carol, Hanyju in Adelu: ker so okoliščine jasne, ker je v Slovenijo prišel nezakonito in je zaradi tega 'odgovornost' naše južne sosede.

A Ahmad je – za zdaj – še vedno v Sloveniji. Tudi zato, ker se je tokrat vmešala politika, a je – resnici na ljubo – s tem vse skupaj le še bolj pomešala.

Najprej so uradniki z ministrstva Ahmadu sporočili, da mora iti. Potem se je premier Miro Cerar odločil zavzeti njegovo stran, medtem ko je k temu pozivalo tudi več aktivistov in nevladnikov. Predsednik vlade je najprej napovedal, da bo deportacija odložena in da se bo Ahmada obravnavalo po zakonu o tujcih, torej ne kot migranta, ampak tujca, da bi mu Slovenija lahko zagotovila začasno dovoljenje za bivanje.

Nekaj dni pozneje je slovenska vlada ugotovila, da za nekaj takšnega nima pristojnosti. Potem je Ahmadu preostalo še to, da je še enkrat zaprosil za azil in upa, da bo tokrat odločitev drugačna … Zdaj pa se je le še bolj zapletlo in je deportacija z zadnjo odločitvijo vrhovnega sodišča spet mogoča.

Celotno dogajanje je že na začetku slabo vplivalo na Ahmada, pristal je v bolnišnici oziroma na psihiatriji. Nebil kaj tednov je hospitaliziran, zdaj hodi na redne preglede in terapije.

Kaj se bo zgodilo z njim, trenutno ne ve nihče. "Samo upam lahko, da Ahmad ne bo doživel istega, kot smo mi," je bila jasna Carol, ko sva govorili drugič, novembra lani. Bila je brutalno iskrena pri pojasnilu, zakaj: "Ker mi nismo v redu."

Družina Korba-Sulejman je še vedno na Hrvaškem, kjer še vedno čaka na odločitev o njihovih prošnjah za azil. Nič ni narobe z državo kot tako, je dodala Carol: "Ljudje so prijazni. Naši pravi prijatelji so sicer tisti, ki jih imamo v Sloveniji. Ampak zdaj je tako, kot je." Zgodba s slovensko oblastjo in uradniki je zanje končana, a zdi se, da se na Hrvaškem le ponavlja. Najprej so jim rekli, da bo odločitev glede azila znana septembra. Potem oktobra, potem novembra …

Medtem je Adel svoj drugi rojstni dan praznoval v Zagrebu. Prvega v Ljubljani. Kje bo tretjega? Tudi tega v resnici ne ve nihče.

 

Zgodbo je finančno podprla Thomson Reuters Fundacija. Mentorstvo je zagotovil Center za raziskovalno novinarstvo Srbije (CINS).

Prenesi v

Glasuj

Pošlji sporočilo

Tvoja E-pošta:

E-pošta prejemnika:

Kratko sporočilo: