'Naša Galaksija bi bila takšna, kot je, pa če Zemlja obstaja ali pa ne. Z vidika vesolja smo nepomembni'

Pri fiziki v srednji šoli se je v Andreji Gomboc zbudila želja po spoznavanju vesolja. Že pri študiju se je začela spopadati z vprašanji, kaj se zgodi z zvezdami, ki padejo v črno luknjo, zdaj se ukvarja predvsem z najsilovitejšimi eksplozijami v vesolju. V pogovoru je spregovorila o velikih odkritjih, pri katerih je sodelovala, o iskanju življenja v vesolju, pa tudi o teorijah zarot.

Astrofizičarka dr. Andreja Gomboc zvezde skozi teleskop, ko je ali ko ni v službi, pogleda redko, čeprav bi marsikdo pričakoval ravno nasprotno. Sem ter tja se za sprostitev zazre v jasno nebo, poleti nekoliko večkrat kot pozimi, ker je takrat topleje in prijetneje.

Je redna profesorica za astronomijo in raziskovalka v Centru za astrofiziko in kozmologijo na Univerzi v Novi Gorici. Pri njenem delu so v središču črne luknje in zvezde, ki jim zaidejo preblizu, ter izbruhi sevanja gama. Veliko naredi tudi za popularizacijo znanosti, je urednica spletnega Portala v vesolje in predsednica komisije za tekmovanje v znanju astronomije pri Društvu matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. Je tudi mama hčeri in sinu ter tako niti nima veliko prostega časa, če že, ga rada preživi s prijatelji ali pa v družbi poljudnoznanstvene knjige o kakšni drugi veji znanosti.

PREBERITE ŠE: Pogovor z dr. Marušo Bradač, ki skuša razvozlati, kaj je temna snov. 

Andreja Gomboc - 2

Andreja Gomboc se ukvarja predvsem z najsilovitejšimi eksplozijami v vesolju. (Foto: Gregor Ravnik)

V pogovoru sva se dotaknili velikih odkritij, od gravitacijskih valov do eksoplanetov, ni šlo mimo iskanja življenja izven našega planeta, idej o poselitvi Marsa, beseda je tekla tudi o teorijah zarot ter o zaupanju v znanost. Kaj pa ima pri vsem tem sreča?

Vsak laik ima verjetno svojo predstavo, kako je videti delo znanstvenika, še posebej astrofizika. Ta del večinoma ostaja skrit, saj javnost bolj ali manj prebira le o končnih rezultatih neke raziskave? Kako je torej videti vaš povprečen delovni dan?

Zdi se mi, da si mnogi pod besedo astronom ali astrofizik predstavljajo, da podnevi počivamo, zvečer pa vzamemo teleskop in cele noči gledamo, če se kaj dogaja med zvezdami. V resnici je delo bolj vsakdanje. Večino dela opravimo čez dan - sem ter tja se delo seveda zavleče tudi globoko v noč - preko računalnikov. Opazovanja se sicer izvajajo ponoči in daleč stran od mestnih luči. Večina astronomskih observatorijev je odmaknjenih od naseljenih območij, da jih ne moti svetlobno onesnaženje. Najbolj primerni so vrhovi vulkanskih otokov, ki so nad inverzno plastjo oblakov, ali pa suhe kamnite puščave, kot jih najdemo v Čilu. Velik del opazovanj izvedemo tudi s sateliti. Osebno delujem v skupini, v kateri imamo dostop do treh največjih robotskih teleskopov - eden je na Kanarskih otokih, drugi na Havajih, tretji v Avstraliji. Tako pokrivamo vse časovne pasove.

Torej, delo poteka ob računalnikih …

Fizična prisotnost pri teleskopu pogosto ni več potrebna. Tudi če si na observatoriju, ne gledaš več skozi teleskop. Pred dvesto leti so astronomi opazovali in z roko risali, kar so videli, potem se je z odkritjem fotografske emulzije zgodila revolucija, zajemanje podatkov je postalo veliko bolj objektivno, s CCD detektorji pa so zdaj podatki izjemno natančno zajeti v digitalni obliki in tako jih nemudoma dobimo in obdelujemo na računalnikih.

Kako pa pravzaprav so videti ti podatki - če se ne motim, gre za bolj ali manj ostre črne slike z belimi lisami? Javnost nato vidi barvno obdelane fotografije, so zato manj resnične?

Bolj se mi zdi, da je treba pri astrofiziki imeti domišljijo, zato da si sploh predstavljamo, da razvozlamo iz podatkov, kaj se je tam nekje v resnici sploh zgodilo. Tu ni kot pri drugih vedah, ko lahko v laboratoriju kontrolirate pogoje svojega eksperimenta, kdaj se na primer sproži reakcija, ali pa ga pogledate z drugega zornega kota. Mi ne moremo obrniti smeri pogleda.

Podatki se razlikujejo glede na valovno dolžino opazovanja. Vidna svetloba je le en del elektromagnetnega valovanja. Radijske, rentgenske, gama svetlobe naše oči ne zaznajo. Za svetlobo teh valovnih dolžin nimamo detektorjev, ki bi dali "klasično" sliko. Opazovanja v taki svetlobi nam dajo neko datoteko s številkami. Vidno svetlobo zajemamo s prej omenjenimi CCD detektorji, ki morajo biti za astronomska opazovanja zelo občutljivi, a žal niso občutljivi na barvni spekter, zato so slike črno-bele. Če želimo vedeti več o barvi objekta, potem lahko pred CCD kamero namestimo barvni filter, ki prepušča denimo rdečo barvo, a znova dobimo črno-belo sliko, potem uporabimo modri filter in tako naprej. Že iz tega razberemo veliko podatkov, a da si lažje predstavljamo, pa tudi zato, da so slike bolj privlačne za laično javnost, jih obarvamo in sestavimo v barvno celoto. Če to delamo z vidno svetlobo, je to povsem realistična slika. Pri drugih vrstah svetlobe so to seveda umetno obarvane slike. To je način, da prikažemo svetlobo, ki je naše oči ne vidijo. Včasih tudi povečamo kontrast slike. Tako nam slike povedo veliko več, saj lahko lažje razberemo, kje so določene vrste zvezd, kje vroč plin …

Najbrž je potrebne kar nekaj domišljije, da v neobdelani črno-beli sliki vidiš barve.

To se seveda priučiš, to ni tako težko. Bolj se mi zdi, da je treba pri astrofiziki imeti domišljijo, zato da si sploh predstavljamo, da razvozlamo iz podatkov, kaj se je tam nekje v resnici sploh zgodilo. Tu ni kot pri drugih vedah, ko lahko v laboratoriju kontrolirate pogoje svojega eksperimenta, kdaj se na primer sproži reakcija, ali pa ga pogledate z drugega zornega kota. Mi ne moremo obrniti smeri pogleda. Pri tako kratkotrajnih dogodkih, s katerimi se jaz ukvarjam (izbruhi sevanja gama op. a.), ne moremo niti izbirati, kdaj jih bomo opazovali, saj gre za kratke, nenapovedljive dogodke v naključnih smereh neba, pri katerih je izrednega pomena reakcijski čas, da čim več opazovalnih naprav usmerimo v pravi del vesolja, da še pravočasno zberemo čim več podatkov.

Tak nenapovedljiv dogodek je bil tudi lansko veliko odkritje - trčenje dveh nevtronskih zvezd, pri čemer so zaznali gravitacijske valove in vidni dvojnik le-teh - svetlobo v različnih valovnih dolžinah. Zgodilo se je sredi poletnega popoldneva (17. avgusta 2017 ob 14.41 po našem času). V filmih ob velikih odkritjih začnejo zvoniti telefoni, kako je tu potekal postopek obveščanja, kdaj ste za odkritje izvedeli vi?

Najprej so podatke dobili vodje observatorijev in raziskovalnih skupin, ki imajo podpisano sodelovanje z observatorijem LIGO (Laser Interferometer Gravitational-Wave Observatory ali laserski interferometrični observatorij gravitacijskih valov). V nekaj urah so se začela še druga opazovanja (pri tem je sodelovalo okoli 70 observatorijev po vsem svetu in v orbiti Zemlje), nato se je informacija razširila na večji krog sodelavcev, v katerem sem tudi jaz in moji kolegi na Univerzi v Novi Gorici.

Združitev nevtronskih zvezd

Umetniška upodobitev dveh nevtronskih zvezd, katerih trčenje povzroči gravitacijske valove. (Foto: ESO/L. Calçada/M. Kornmesser)

Sledilo je nekaj tednov čisto ponorelega raziskovanja, izkazalo se je, da je ta dogodek izredno znanstveno bogat. Ni šlo samo zato, da so zaznali gravitacijske valove in iz njihovih lastnosti izvedeli, da je šlo za dve nevtronski zvezdi, in ne za dve črni luknji, kot v prejšnjih dogodkih. Pač pa so ugotovili, da se je istočasno pojavil tudi nov vir svetlobe, med drugim svetloba gama, visokoenergijska svetloba, ki jo zaznajo sateliti, saj ne pride do površja Zemlje. Odkrili so torej elektromagnetni dvojnik gravitacijskih valov. S tem smo dobili neposreden dokaz za model, o katerem smo govorili več kot dvajset let, da kratki izbruhi sevanja gama nastanejo ob zlitju nevtronskih zvezd ali nevtronske zvezde in črne luknje.

A zgodba se je nadaljevala. Ko so se vključili teleskopi za običajno, vidno svetlobo na Zemlji, so ugotovili, da se je pojavil tudi vir vidne svetlobe, kar je izjemno pomembno za lociranje. Položaj izvora vidne svetlobe na nebu lahko namreč določimo veliko natančneje kot položaj izvora svetlobe gama. Ne le, da so določili galaksijo, v kateri se je to zgodilo, določili so lahko tudi njen del. Na sliki je bilo razločno videti pikico kot drobno zvezdico, ki se je pojavila. Tako so torej zaznali še tako imenovan optični dvojnik gravitacijski valov. Tega smo opazovali na različne načine, kako svetel je, kako ugaša, kako se spreminja njegova barva, ali je njegova svetloba polarizirana.

Andreja Gomboc - 1

Je pa tudi profesorica na Univerzi v Novi Gorici. (Foto: Gregor Ravnik)

Svetlobo dvojnika so tudi razcepili na različne valovne dolžine in ugotovili sestavo snovi oz. kemijske elemente, ki so nastali ob zlitju. Ker je bil dogodek relativno blizu, so bila opazovanja zelo natančna. Lahko so ugotovili, da je bila skupna masa pri tem nastale platine in zlata za okoli deset mas Zemlje. Že nekaj let se je govorilo, da so zlitja nevtronskih zvezd pomembna za nastanek težjih elementov (elementov, ki so v periodnem sistemu višje od železa), s pomočjo tega dogodka pa so lahko dokazali, da je približno polovica obstoječih atomov teh elementov nastala v takih zlitjih (ti elementi nastajajo tudi v umirajočih zvezdah in eksplozijah supernov). To je pomembno tudi za nas, ker je velik del naše Zemlje iz teh elementov, nenazadnje pa so tudi v nas.

Takrat ste rekli, da bo vas in celotno ekipo dogodek še dolgo zaposloval.

Gotovo. Zdaj, ko je dvojnik ugasnil, se podrobneje raziskujejo lastnosti galaksije, delajo se različne vrste numeričnih simulacij in analiz rezultatov. Mislim, da se bo o tem dogodku govorilo še desetletja.

Ko sem prebirala vaše zapise o raziskovalnem delu, ste omenjali tudi srečo. Je kljub napredni tehnologiji še vedno nujna?

Neposredna detekcija gravitacijskih valov je pomembna za znanost, za fiziko, saj so ti ena od ključnih napovedi Einsteinove splošne teorije relativnosti, ki je ena od temeljnih fizikalnih teorij. Eksoplaneti na drugi strani so bolj pomembni v smislu našega pogleda na svet, na položaj človeka v njem, na večno vprašanje, ali smo v vesolju sami.

Velikokrat je v znanosti pomembna tudi sreča. V teh primerih, ko opazujemo te kratkotrajne, nenapovedljive dogodke, pa je ta še posebej ključna. Res imamo v naši skupini tri teleskope, a če je na primer v Avstraliji ravno slabo vreme, zamudimo prve pol ure ali več, ko je najbolj zanimivo. Tudi pri prej omenjenem dogodku je vlogo odigrala sreča. Detektor Advanced LIGO je imel doslej dve obdobji zajemanja podatkov, prve gravitacijske valove ob zlitju črnih lukenj 14. septembra 2015 so zaznali praktično takoj, ko so observatorija vključili (observatorija LIGO sta dva, in sicer v Hanfordu in Livingstonu v ZDA op. a.). En teden kasneje pa bi jih zgrešili. Podobno je bilo avgusta lani, saj se je ravno zaključevalo drugo obdobje zajemanja podatkov, ki je potekalo od novembra 2016 do konca avgusta 2017. Nekaj tednov pred tem so vključili še observatorij Virgo v Italiji. Znova lahko govorimo o kančku sreče, da so dogodek opazovali kar s tremi detektorji in so lahko natančneje določili, od kod je valovanje prišlo in so nato v pravo smer usmerili teleskope.

No, je pa na drugi strani res, da ne vemo, kaj vse smo pa zgrešili in se k sreči s tem ne obremenjujemo. Morda smo zgrešili še kaj precej bolj zanimivega (smeh).

Rekli ste, da je bila potrditev gravitacijskih valov (mislim, da ste to povedali, ko je šlo za potrditev po trčenju dveh črnih lukenj) za vas najpomembnejša astronomska novica v zadnjem obdobju. Zakaj je to tako pomembno, lahko tako odkritje sploh primerjamo denimo z odkritji eksoplanetov (planetov izven našega Osončja)?

Mnoga odkritja so pomembna, gre samo za to, na katerem področju oziroma v kakšnem smislu. Neposredna detekcija gravitacijskih valov je pomembna za znanost, za fiziko, saj so ti ena od ključnih napovedi Einsteinove splošne teorije relativnosti, ki je ena od temeljnih fizikalnih teorij. Pomembni so za razumevanje mnogih procesov v vesolju.

Eksoplaneti na drugi strani so bolj pomembni v smislu našega pogleda na svet, na položaj človeka v njem, na večno vprašanje, ali smo v vesolju sami. Astrofiziki ponavadi sklepamo, da to, kar vidimo, ni nekaj posebnega, ampak da se taki dogodki v vesolju velikokrat zgodijo. Naše Sonce kot zvezda ni nič posebnega in če ima okoli sebe planete, logično sledi vprašanje, zakaj bi bilo nekaj posebnega ravno v tem. Torej obstaja velika verjetnost, da imajo tudi druge zvezde planete. V 90. letih prejšnjega stoletja so začeli odkrivati prve, zdaj je znanih nekaj tisoč eksoplanetov. Naslednji cilj je odkriti Zemlji podobne planete z atmosfero, potem z atmosfero, ki kaže na obstoj življenja … To so pomembna vprašanja, ki burijo človeško domišljijo. Za celotno razumevanje vesolja, kako se razvija, kako živijo zvezde, pa eksoplaneti pravzaprav nimajo nekega vpliva. Naša Galaksija bi bila takšna, kot je, pa če Zemlja obstaja ali pa ne. Z vidika vesolja smo nepomembni.

Se tudi vi sprašujete, kje so vsi? Jih bomo mi našli prvi ali oni nas? Ali pa je vesolje preprosto preveliko in razvoj inteligentnih bitij (na podlagi evolucije na Zemlji) prepočasen in tako življenje izgine prej, kot pa da bi se našli?

Po Fermijevem paradoksu bi morali biti Nezemljani že tu. Obstajajo različne razlage, zakaj inteligentna bitja, ki so se morda pojavila v naši galaksiji, niso stopila v stik z nami. Morda so visoko razvite civilizacije zelo redke, morda jih enostavno ne zanima, da bi kolonizirali vesolje. Morda menijo, da ne bi bilo dobro kar vsevprek oddajati signalov o svojem obstoju, lahko pa je težava v samem času, kako dolgo lahko sploh obstaja neka visoko razvita civilizacija. Razdalje v vesolju so ogromne, že v naši galaksiji. Predstavljamo si jo lahko kot palačinko s premerom okoli 100.000 in z debelino okoli 2000 svetlobnih let. Ključno vprašanje je, kako dolgo neka civilizacija obstaja oziroma ima energijo, da lahko kolonizira druge planete (če sodimo po človeštvu na Zemlji, kjer smo skušali zapolniti vse, kjer se je dalo).

Morda se nam ljudem zdi, da smo tu že celo večnost, a šele v zadnjih 12.000 letih lahko govorimo o civilizacijah. To je zelo malo v primerjavi s časom, ki bi ga potrebovali za potovanje po galaksiji (razen če bi lahko potovali s hitrostjo blizu svetlobne hitrosti). Do najbližjih zvezd je nekaj svetlobnih let in pot do njih je z vidika današnje zemeljske tehnologije neizvedljiva. Človeška noga je doslej stopila na Luno, ki je od Zemlje oddaljena eno svetlobno sekundo. Že priti do Marsa, kamor bi potovanje trajalo nekaj mesecev, je veliko trši oreh. Pojavijo se vprašanja, kako preživeti medzvezdna potovanja na prostorsko omejenem plovilu, kako zaščititi posadko pred sevanjem iz vesolja …

Kako gledate na načrte poselitve Marsa?

Obstajajo različne razlage, zakaj inteligentna bitja, ki so se morda pojavila v naši galaksiji, niso stopila v stik z nami. Morda so visoko razvite civilizacije zelo redke, morda jih enostavno ne zanima, da bi kolonizirali vesolje. Morda menijo, da ne bi bilo dobro kar vsevprek oddajati signalov o svojem obstoju, lahko pa je težava v samem času, kako dolgo lahko sploh obstaja neka visoko razvita civilizacija.

Mars se zdi naslednja očitna destinacija. Dobro je, da imajo zasebniki smele načrte, saj to poganja stvari naprej, a ne smemo biti preveč razočarani, če ne bo šlo vse po načrtih. Nasa ima nekoliko daljšo časovnico in bolj realistične načrte v treh stopnjah, pri čemer bi se v zadnji plovilo s človeško posadko utirilo v orbito okoli Marsa.

Da preideva nazaj na vaše področje delovanja. Eno izmed vaših področij so črne luknje oziroma padci zvezd vanje, s katerimi ste se začeli ukvarjati že pri diplomi ob koncu študija fizike ter tudi kasneje pri doktoratu.

Zdaj postajajo črne luknje in zvezde, ki jih črne luknje ujamejo, vedno bolj zanimiv izziv. Obstajajo namreč opazovalni podatki o takih dogodkih, poleg tega postajajo teoretični modeli vse kompleksnejši in s tem bolj realistični. Računalniki so zmogljivejši, instrumenti so boljši. Znova govorimo o nenapovedljivih dogodkih, ko v bližino črnih lukenj, ki imajo lahko maso od nekaj milijonov ali milijard Sonc, zaidejo zvezde. Del zvezde lahko črne luknja požre, del je lahko izvrže in ta zasveti. V središču galaksije, kjer se masivne črne luknje nahajajo, se pojavi svetel izvor, ki po nekaj mesecih ali letih ugasne. Da bi to zaznali, je treba redno spremljati čim večji del neba, čim več galaksij. Današnja tehnologija to že omogoča. Imamo nekaj deset kandidatov za tako imenovane dogodke plimskih raztrganj zvezd (ang. tidal disruption event). To je zanimivo področje, saj ravno zdaj prehajamo od zgolj teoretičnih modelov v zrelo astrofizikalno področje s konkretnimi opazovalnimi podatki.

Kaj se pravzaprav zgodi z zvezdo, ki jo požre črna luknja - preprosto neha obstajati - je črna luknja sila, ki uniči vse?

Odvisno od tirnice zvezde. Najbolj zanimivi so primeri, ko je del pade v črno luknjo, del pa se razprši. Najprej naj razložim, kaj je plimska sila. Plimo na Zemlji povzročata Sonce in Luna. Plima je posledica tega, da gravitacijska sila pada z oddaljenostjo od nekega objekta. Torej, gravitacijska sila, s katero Luna vpliva na oceane, je večja na tisti strani Zemlje, ki je obrnjena proti Luni, in obratno. To povzroča razliko v sili, ki razteguje Zemljo oziroma oceane in tudi nekoliko Zemljino skorjo. Povzroča plimski val, saj površina oceanov ni povsem okrogla, ampak nekoliko sploščena. Podobno je pri črnih luknjah. Če se zvezda približuje črni luknji, na tisti del zvezde, ki je bližje črni luknji, deluje večja gravitacijska sila kot na oddaljeni del. Zvezdo začne raztegovati. Če pride preblizu, lahko ta sila postane večja od lastne zvezdine gravitacijske, torej sil, ki držijo zvezdo skupaj. Črna luknja tako zvezdo raztegne v nekakšno cigaro, del raztrgane snovi lahko pade v črno luknjo in izgine za vedno, del je lahko ostane in se giblje okoli črne luknje ter kasneje pade vanjo, del snovi pa lahko pobegne.

Črna luknja

Kaj je v črni luknji, ne bomo nikoli izvedeli. (Gre za umetniško upodobitev.) (Foto: Thinkstock)

Bi naša Galaksija brez črne luknje preživela?

Kar se tiče našega Sonca in njegovega gibanja okoli središča Galaksije, je vseeno, ali je na sredini črna luknja ali ne. Gibanje naše zvezde diktirajo gravitacijske sile ostalih zvezd. Njihova skupna masa je velika, razdalja do Sonca pa toliko manjša, da je vpliv črne luknje v primerjavi z njihovim zanemarljiv. V tem smislu je črna luknja pomembna le za gibanje zvezd v njeni neposredni bližini. A kot kažejo raziskovanja zadnjih deset let, naj bi imele črne luknje pomemben vpliv na razvoj cele svoje galaksije.

Bomo kdaj izvedeli tudi, kaj je v črni luknji?

Tega po definiciji ne moremo vedeti, ker nobena informacija ne more priti iz črne luknje.

Kako sicer gledate na morda nekoliko bolj mejne teorije - da je vesolj pravzaprav več, da morda živimo v simulaciji?

Mislim, da moramo biti odprti tudi do bolj drznih teorij, ki so onkraj trenutnih opazovalnih zmožnosti, a seveda z zdravo mero kritičnosti. Nesmiselno pa je dvomiti oziroma postavljati alternativne teorije o dejstvih, ki so bila že ničkolikokrat potrjena, denimo Newtonovi zakoni, Darwinov nauk. No, prav je, da smo kritični tudi do uveljavljenih teorij, a z zdravo mero.

Vas recimo zaboli, če se izkaže, da teorija, v katero ste verjeli, ni pravilna ali to sprejemate kot del znanosti?

To je sestavni del znanosti. Znanstveniki se ne smejo preveč navezati na svoje teorije, ker potem lahko izgubijo objektivnost. V znanosti morajo biti zadnji razsodniki objektivne meritve.

Težko bi podkupili na tisoče znanstvenikov na različnih koncih sveta, da bodo vsi trdili nekaj, kar sicer vedo, da ni res.

Kako pa gledate na teorije zarote in morda še hujšo nevarnost, da določen, upam, da sicer omejen del javnosti, ne verjame več znanosti (precej na udaru so klimatologi, medicinska stroka)? Ste se morda soočili s tem?

To se mi zdi žalostno, tudi škodljivo. Če se na tisoče znanstvenikov ukvarja z nekimi problemi, jim moramo zaupati, verjeti njihovim ugotovitvam. Četudi bi se nek laik nekaj mesecev ukvarjal z neko temo, prebiral raznorazne prispevke na spletu, se ne more primerjati z znanstvenikom, ki je področju posvetil praktično celo življenje. Pogosto slišim, da zagovorniki teorij zarot tudi menijo, da s(m)o znanstveniki podkupljeni. Težko bi podkupili na tisoče znanstvenikov na različnih koncih sveta, da bodo vsi trdili nekaj, kar sicer vedo, da ni res. V astronomiji vsake toliko zaokroži teorija o planetu, ki da se bo zdaj zdaj zaletel v Zemljo, češ Nasa to ve in noče povedati. In kje je ta planet? S prostim očesom na nebu vidimo Mars, Jupiter, Venero ... Če bi bil ta planet že tako blizu trčenja z Zemljo, bi moral biti še kako viden s prostim očesom. In če bi že kdo lahko podkupil vse profesionalne astronome, obstaja še na tisoče ljubiteljskih astronomov, ki bi ga zagotovo opazili …

Andreja Gomboc - 3

Sodelovala je pri lanskem odmevnem odkritju gravitacijskih valov, ki so nastali ob trčenju nevtronskih zvezd. (Foto: Gregor Ravnik)

Ocenjujete, da Slovenci dobro spremljamo in poznamo znanstvene dosežke? Opažate v zadnjih letih več zanimanja za astronomijo?

V zadnjih nekaj letih se je zanimanje javnosti za znanost precej povečalo, tudi za dosežke slovenskih znanstvenikov, kar mislim, da je lepo. Pri tem gre zasluga tudi medijem. A nas, znanstvenike in medije, vseeno čaka še dolga pot, saj se mnogi ne zavedajo, kako je znanost pomembna za naš način življenja. Tudi za razvoj Slovenije, saj znanost in visoka tehnologija dolgoročno omogočata preživetje državi in ljudem, človeštvu. Znanost pa se ne zgodi čez noč, vseskozi je treba spremljati razvoj in se vključevati v raziskave na svetovnem nivoju. Slovenija je majhna, ne moremo pričakovati, da bi zgradili svoj observatorij, zato se moramo vključevati v vodilne mednarodne ekipe, če hočemo ostati v stiku. Tako smo se (Center za astrofiziko in kozmologijo na Univerzi v Novi Gorici) priključili mednarodnemu projektu delovanja širokokotnega Velikega sinoptičnega pregledovalnega teleskopa (Large Synoptic Survey Telescope). Gradijo ga v Čilu (delovati naj bi začel leta 2021) in bo imel zrcalo premera 8,4 metra. Tako bo zaznal veliko količino svetlobe, hkrati pa imel veliko zorno polje. Vsake tri noči bo lahko poslikal celotno vidno nebo in tako posnel nekakšen film vesolja. To je odlično prav za področja, s katerimi se ukvarjam – opazovanje kratkotrajnih pojavov v vesolju. Zagotovo bo ta teleskop pomenil revolucijo v astrofiziki, saj bodo podatki uporabni za zelo različne projekte. Prav zato se mi zdi tako pomembno, da se Slovenija vključi, da bodo imeli mladi več priložnosti za sodelovanje v vrhunskih raziskavah in za dodatno izobraževanje v tujini. Slovenija pa mora poskrbeti za spodbudno okolje, da se bodo ti mladi vrnili.

Ste vi kdaj razmišljali, da bi šli iz Slovenije?

V tujini sem bila na podoktorskem študiju, v Veliki Britaniji. Bilo mi je zelo všeč, a sem se odločila za vrnitev iz več razlogov. Vedela sem, da imam v Sloveniji dobre možnosti za zaposlitev, ker so potrebovali astrofizike. Situacije glede raziskovalnih projektov in sredstev nisem poznala prav dobro. Tudi zaradi družinskih razlogov se mi je zdelo bolje, da se vrnem. Zdelo se mi je tudi, da se ne bi ugodno počutila, če bi bila celo življenje nekje prišlek. A to so odločitve, ki so zelo individualne.

Vam je bilo, ker ste ženska, težje v znanstvenih krogih? Je bilo težko usklajevati družinsko in poklicno življenje?

V naši družbi še vedno velja, da večji del skrbi za družino ponavadi sloni na mamah. Poznam kolegice, ki so se zaradi družine odpovedale podoktorskemu izpopolnjevanju v tujini. Pri moških kolegih je družina običajno manj omejujoč faktor. Denimo fizika je še vedno večinsko domena moških, ki pišejo pravila, ženske pa se moramo znajti in prilagoditi. To niso enake okoliščine. Stremeti bi morali k temu, da imata oba spola enake možnosti, ne pa le enakih dolžnosti (enako število člankov, točk).

Izbruh gama žarkov

Umetniška upodobitev izbruhov gama žarkov. (Foto: ESO/A. Roquette)

V 21. stoletju že marsikaj veste/vemo, ogromno pa še ne vemo. Kaj želite vi odkriti, potrditi? Temno snov, kaj je temna energija, kaj je bilo pred Velikim pokom, najti čisto pravo kopijo Zemlje?

Verjetno bi vsak astrofizik, ki bi ga to vprašali, odgovoril, da sta največji uganki temna snov in temna energija. Vsi bi radi vedeli, iz česa je velik del, 95 odstotkov, vesolja. Pri temni energiji smo po mojem mnenju še zelo daleč od odgovora, pri temni snovi smo bližje, morda bodo v nekaj letih odkrili signale, ki ustrezajo nekim delcem temne snovi in s tem razkrili, kaj ta je.

Osebno pa bi si želela bolje razumeti izbruhe sevanja gama, s katerimi se ukvarjam. Obstajajo dolgi in kratki. Slednji nastanejo pri zlitju dveh nevtronskih zvezd ali nevtronske zvezde in črne luknje. Dolgi, ki trajajo več kot dve sekundi, pa nastanejo, ko se konča življenje neke masivne zvezde. Ob koncu življenja zvezda lahko eksplodira kot supernova, ki jo raznese v vse smeri. Ali pa najprej ovojnico zvezde prevrtata dva curka snovi in če je eden od teh obrnjen proti nam, potem to opazimo kot izbruh sevanja gama in šele potem raznese tudi ostale dele zvezde. Veliko vprašanje je, od kod razlika. 

Hvala za pogovor. 

Prenesi v

Glasuj

Pošlji sporočilo

Tvoja E-pošta:

E-pošta prejemnika:

Kratko sporočilo: