'Temna snov je zelo drugačna od navadne, o temni energiji pa vemo le to, da ne vemo čisto nič'

Marušo Bradač je iskanje odgovora na vprašanje, kaj je temna snov, iz rodne Slovenije vodilo do daljne Kalifornije, kjer zdaj predaja svoje znanje študentom na univerzi UC Davis. Poleg temne snovi preučuje tudi najstarejše oziroma najbolj oddaljene galaksije. Pogreša marsikaj slovenskega, vseskozi se, kot je dejala, trudi, da je v stiku s slovenskim jezikom.

Maruša Bradač

Maruša Bradač preučuje temno snov in najstarejše galaksije ter poučuje fiziko na UC Davis. (Foto: Igor Napast)

Temna snov je ena največjih skrivnosti vesolja. Je nevidna, a njen obstoj potrjujejo gravitacijski vplivi na vidno snov. Nizozemec Jan Hendrik Oort jo je omenil že davnega leta 1932, a še do danes znanstveniki ne vedo, kaj pravzaprav je. Uganko želi razvozlati tudi astrofizičarka dr. Maruša Bradač, ki jo je karierna pot iz Slovenije popeljala do profesorskega mesta na kalifornijski univerzi Davis.  

''Temna snov je zelo drugačna od navadne snovi, z navadno snovjo se ne pogovarja, ni interakcij, le gravitacija ju privlači. Tudi sama s seboj se ne ukvarja,'' slikovito opiše izmuzljivo snov Bradačeva, ki se je nedavno mudila v rodni deželi. Sestavlja kar četrtino vesolja, poleg tega pa je temne snovi kar petkrat več kot navadne. Ni pa to snov, ki bi bila le tam nekje daleč stran, gre za snov, ki je tudi na Zemlji. ''In pri vas doma. Vsaka hiša ima verjetno en ali nekaj delcev temne snovi,'' je povedala.

Ker je nevidna, jo lahko znanstveniki preučujejo preko gravitacije. ''Primer: tako kot naša Zemlja privlači kamen, ki ga vržemo v zrak, tudi temna snov privlači navadno in temno snov ter tudi svetlobo.'' In prav zaradi te gravitacije je tako zelo pomembna. ''Če bi temna snov izginila, bi se naša galaksija razletela, ker ne bi bilo dovolj gravitacije, da bi obdržala zvezde,'' je poudarila.

PREBERITE ŠE: Intervju z astrofizičarko dr. Andrejo Gomboc, s katero smo se pogovarjali o gravitacijskih valovih, izbruhih gama žarkov, črnih luknjah ... 

Nove tehnologije so v zadnjih letih potrdile obstoj številnih teoretičnih modelov, denimo LIGO je dokazal obstoj gravitacijskih valov, ki jih je predvidel Albert Einstein, veliki hadronski trkalnik (Large Hadron Collider - LHC) pa je razkril obstoj Higgsonovega bozona ali tako imenovanega božjega delca, ki spada v standardni model osnovnih delcev. In prav na pospeševalnik delcev CERN, ki je odkril tudi nekatere druge osnovne delce, stavijo znanstveniki pri iskanju delcev, ki gradijo temno snov. ''Lahko bomo delce temne snovi odkrili kmalu, in sicer prek meritev v pospeševalniku ali pa iz drugih laboratorijev pod zemljo. Kdaj točno se bo to zgodilo, pa je odvisno od njene lastnosti, te pa ne poznamo,'' je dejala.

Cern

Bo skrivnost temne snovi razkril pospeševalnik delcev? (Foto: Reuters)

Še bolj nenavadna pa je temna energija, ki sestavlja okoli 68 odstotkov vesolja (vesolje sestavlja 26,8 odstotka temne snovi, 68,3 temne energije in 4,9 odstotka običajne snovi) in je prisotna tako v prostoru in času. ''O temni energiji vemo le to, da ne vemo čisto nič. Je zelo čudna 'energija', saj se pri širjenju vesolja ne redči in to povzroča pospeševanje širjenja,'' je povzela astrofizičarka. ''Zaradi nje se bo vesolje pospešeno širilo in bo postalo vedno večje. V nedogled.''

''Informacij pred velikom pokom nikoli ne bomo ulovili''

Od teleskopa James Webb si obetamo ogromno. Tudi sama sem v skupini, ki je naredila eno kamero za ta teleskop in pripravlja prva opazovanja. Opazovali bomo elemente, iz katerih so sestavljene prve galaksije.
Maruša Bradač

Bradačeva preučuje tudi najbolj zgodnje galaksije, ki jih odkrivajo vse zmogljivejši teleskopi. Tako je raziskovalna ekipa pod njenim vodstvom odkrila dobrih 13 milijard let staro galaksijo, torej galaksijo, ki je nastala le dobro milijardo po rojstvu vesolja. Čeprav je bil signal te galaksije MACS1423-z7p64 izjemno šibek, so uspeli izmeriti oddaljenost in količino zvezd v njej. Te sicer za današnjo tehnologijo (prav zato si astrofiziki veliko obetajo od Hubblovega naslednika teleskopa James Webb) komaj zaznavne galaksije pripovedujejo zgodbo o vesolju, ko je bilo to še dojenček, in posledično, kot je pojasnila, tudi zgodbo o prvih letih naše Rimske ceste.

Bomo kdaj izvedeli tudi, kaj je bilo pred velikim pokom? ''Tega ne bomo nikoli dognali, ker informacije potujejo le s končno hitrostjo. Torej, jutri bo vesolje starejše, pridobili bomo informacije od še bolj oddaljenih delov vesolja, ampak tudi vesolje se medtem širi, tako nikoli ne bomo ulovili informacij pred velikim pokom,'' je jasna Bradačeva.

Ohranja stik s slovenskim jezikom

V srce je Maruši Bradač astronomijo najprej vsadil njen oče, nato se je ljubezen razrasla med študijem v Ljubljani. Doktorirala je na nemški univerzi v Bonnu, potem pa je svojo kariero nadaljevala v Kaliforniji - najprej na inštitutu Kavli za astrofiziko delcev in kozmologije (KIPAC) v Stanfordu, nato je bila sodelavka pri raziskovalni ekipi Hubble Univerze v Kaliforniji v Santa Barbari, zdaj je profesorica fizike na Davisu. ''Vse v življenju je vedno splet nekih okoliščin. Če se človek za nekaj res navduši, potem trud in priložnosti pridejo sami od sebe,'' je povedala o svoji karierni poti.

Študij pri nas je odličen, je poudarila Bradačeva, ki tudi sodeluje z ljubljansko univerzo. Čeprav so v Sloveniji dobre priložnosti tudi na tem področju, se je sama torej odpravila v tujino. Tam se je namreč pojavilo mesto v raziskovalni skupini, ki se je ukvarjala s temno snovjo in ''zato sem odšla''.   

Ameriški študenti študij drago plačujejo, čeprav pa ni bolj kakovosten od našega, je jasna Bradačeva. Študenti pa po njenem niso nič bolj pridni. ''Kar prepogosto za neuspeh krivijo profesorje,'' je dejala in pridala, da so tudi veliki individualisti.

Vsako prosto minuto Bradačeva izkoristi za smučanje, gorsko kolesarjenje ali kak drug šport. Vseskozi skuša tudi ohranjati stik s slovenskim jezikom in je bolj ali manj ves čas na tekočem o dogajanju v deželi na sončni strani Alp.

Tudi pri nas se ne moremo izogniti ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, saj nekatere njegove odločitve vplivajo tudi krepko čez meje ZDA. Tudi (ameriški) znanstveniki mu zamerijo marsikatero potezo, morda še najbolj zanikanje znanosti na področju klimatskih sprememb. ''Tolaži me le to, da ne bo predsednik za vedno. Ampak do takrat bosta znanost in naša narava izgubili mnogo let, ki bi jih lahko uporabili za napredek, da začnemo zdraviti naš planet, ki nas ne kliče, ampak kriči na pomoč,'' je bila jasna.

Prenesi v

Glasuj

Pošlji sporočilo

Tvoja E-pošta:

E-pošta prejemnika:

Kratko sporočilo: